Skip to main content

Ida

Ida

Na bioresonančno zdravljenje k Poloni sem po več kot pol leta nenehnih težav s ponavljajočimi bronhiolitisi, alergijo na prah in mačko in zaradi izjemno slabe odpornosti pripeljala svojega 2,5 letnega sina. Prvi obisk je predme postavil eno težjih življenjskih preizkušenj – a končno mi je nekdo dal vzpodbudo, da lahko s spremembo življenjskega sloga in spremembo načina dojemanja stvari okoli sebe sinu povrnem zdravje. Iz sinove prehrane smo ukinili vse izdelke iz kravjega mleka, pšenico in svinjino ter zmanjšali vnos sladkorja. Hkrati sem oba sinova za dva meseca izpisala iz vrtca (najeli smo varuško) – kar je bistveno izboljšalo naše družinsko življenje. Bioresonančno zdravljenje mlajšega sina je trajalo več kot pol leta (okrog 2 terapiji na mesec), a že od prvega obiska naprej se mu je zdravstveno stanje izboljševalo. Zdaj, več kot leto in pol kasneje, je sin zdrav, žareč, živahen in svojeglav fant (opomba – kravjemu mleku se še vedno izogibamo, sicer ima normalno mešano prehrano). Nenehne svečke iz noska in bronhiolitisi pa so le še spomin.

Tudi stanje leto in pol starejšega sina je bilo precej »načeto«. Imel je več angin in slabo odpornost (»pobrali smo prav vsak virus«), zato sem tudi njega vozila na terapije. In tudi njegovo zdravje se je bistveno izboljšalo. Naučila sem se, da je občutljiv in kako pomemben je zanj občutek varnosti.

Po končanih terapijah svojih otrok sem se počutila mirnejšo, a si končno priznala, da sem lahko na vrsti tudi jaz. Že več kot 3 leta sem se namreč soočala z dermatitisom na rokah (srbenje, rdečica, občutljivost na zelenjavo, sadje, čistila in kozmetiko), za katerega mi uradna medicina ni ponudila ničesar drugega kot kortikosteroidno kremo. Prav tako sem bila vedno utrujena in imela ponavljajoča vnetja sinusov in neskončno prehladov, a to sem pripisovala temu, da imam pač dva majhna otroka. Odločitev, da sebe postavim na stol za testiranje je bila težka, saj sem vedela kaj me čaka. A zdaj, skoraj leto dni za tem, sem neskončno hvaležna Poloni in ponosna nase. Zmogla sem več kot pol leta diete brez kančka pšenice, kravjega mleka, sladkorja vseh vrst in svinjine, ter z minimalno sadja. In že po nekj dneh diete in še pred prvo terapijo, sem videla, kako je moje telo hvaležno za spremembo. Nenehne utrujenosti je bilo konec, prebava se mi je izboljšala, nivo energije povečal. Tudi klasične zimske otožnosti in brezvoljnosti zadnjo zimo ni bilo od nikoder. Tekom terapij sem sicer še precej zbolevala, približno 1 prehlad na mesec, a nikoli več nisem imela vnetja sinusov. Sredi poletja, po končanih terapijah in malce popuščeni dieti (ki je sicer postala navada in se je večinoma še vedno držim, saj mi ustreza), v neskončnih urah na soncu in prekrasnem družinskem dopustu, sem se počutila srečnejšo, kot kadarkoli prej v življenju. Mnogokrat sem občutila pristno, otroško vzhičenost nad življenjem in navdušenje nad učenjem čudovitih stavari, ki se dogajajo okoli mene.

Zdaj, leto dni odkar sta s terapijami zaključila oba sinova in 4 mesece odkar sem z njimi zaključila jaz, živimo veliko lepše kot prej. Naučila sem se živeti tukaj in zdaj, brez dvomov in strahov kaj bo jutri in z zvrhano mero optimizma in odločnosti. In kar je najpomembneje, končno zaupam svojim občutkom in jih upoštevam.