Moja pot se je začela v prvi porodniški.

Alergologinja je mirno povedala, da bo otrok s to boleznijo živel … morda celo življenje. Morda mu bo izzvenela v puberteti.

Puberteta je bila takrat zame oddaljena galaksija.

Me je pa alergologinja čisto zbudila.

---------------------------------

Sledilo je poletje, ki pa ni bilo prežeto z dopustom. Namesto tega sem obiskovala zdravstvene ustanove. Tudi mož je pristal v bolnici.

Jeseni smo prišli do enotedenskega dopusta in končno se je obetalo malo sonca.

Odkorakala sem v lekarno z eno misijo: kupiti “najboljšo” sončno kremo. Pri našem otroku je bila problem koža.

Krema je imela hudo ceno... ampak za otroka z diagnozo pač plačaš.

Dopust je odbrzel mimo, potem pa mi je v roke prišel nemški test sončnih krem.

Ko sem na seznamu našla svojo kremo … mi je zastal dih.

Sedela sem na kavču v dnevni sobi. Otrok je spal, jaz pa sem tisti seznam brala trikrat. Ker nisem verjela.

Po glavi pa samo:
“Pa kako je to možno?”

Pet let študija farmacije. Krema, izbrana z vsem znanjem, ki sem ga imela. Za otroka s problematično kožo.

Na napačnem koncu seznama.

Med najslabšimi.

Tisto je bil trenutek, ko sem prvič resno podvomila … ne v kremo.
Ampak, v vse kar sem do takrat vedela in znala.

---------------------------------

Vrnila sem se v službo v farmacevtski industriji.

Otrok je bil star eno leto in vsak dan v varstvu 9,5 ure … ja, štela sem jih vsak dan.

En dan sem med sodelavci malo “pojamrala”.

Dobila sem nasvet:

“Preživljaj čas z otrokom kvalitetno. Kvantiteta ni pomembna.”

Ne vem, kako sem takrat izgledala 😄 ampak verjetno so se mi oči kar izbuljile.
To je bil trenutek, ko sem vedela:

Nekaj se bo moralo korenito spremeniti.

Sledile so službene poti v tujino, večdnevna izobraževanja s polnimi večeri … in potem je bilo en dan dovolj.

Ravno takrat me je hči začela usmerjati že kar iz trebuha 😄
Zaradi nosečnosti sem ostala doma ... in tam se je začela moja resnejša pot v smer zdravilstva.

Notranja resnica pa je začela nastajati kasneje … skozi delo. Skozi zdravilstvo.

---------------------------------

Nekaj let kasneje je prišla Indija.

Satsang.
Sedela sem na tleh, na majhnem "povštrčku", v polni dvorani ljudi z vseh koncev sveta.
Topel zrak. Vlaga. Tisti občutek, ko vse skupaj deluje zelo drugače od domače klime 😄

In potem učitelj začne govoriti resnično zgodbo o “healer from Slovenia”.

Jaz pa v glavi:
“Pa kje je zdaj našel Slovenijo?”

Tukaj sva vendar samo jaz in prijateljica.
Gotovo sva edini Slovenki v tej dvorani 😄

Sedela sem tam, na drugem koncu sveta, in poslušala … z občutkom, da govori meni.
(No … mogoče tudi prijateljici 😄)

Govoril je o zdravilcu, ki je prenehal z delom, ker je začel razumeti, da bolezen ne leži samo v telesu.

Treba je pogledati globlje.
Pod simptome.
Pod zgodbo, ki jo telo nosi.

Samo poslušala sem.

In potem …

Nisem naredila nič.

---------------------------------

Nekaj let kasneje je čisto tiho prišla nespečnost.

V službi je nastala situacija z birokratskimi postopki, ki se po vseh pravilih ne bi smela zgoditi.
Pol leta sem gasila požar, ki ga nisem jaz zanetila.

Ko je bilo končno vse rešeno, sem čakala, da se telo umiri.

Ni se.

Noči so postajale vedno daljše.

Ne tiste romantično dolge 😄
Ampak tiste, ko ob 3:00 zjutraj ležiš v tišini in veš, da bi moralo telo že zdavnaj izklopiti.

Ko veš, da te naslednji dan čaka naporen dan.

Ko možgani sami od sebe vrtijo film … telo pa ne popusti.

Poskušala sem vse, kar sem vedela.
In ker sem morala nekaj početi … sem meditirala.

Ne zato, ker bi bila razsvetljena 😄
Meditirala sem, ker nisem več vedela, kaj naj še naredim.

Sčasoma se je meditacija začela poglabljati.
Prihajala so spoznanja.
Najprej zame. Potem … bolj rezervirano … še za prijatelje.

Nastala so kanalizirana sporočila.

In tam se je začela Notranja resnica ✨

---------------------------------

Potem je prišel Covid.

Moje zdravilsko delo se je čez noč ustavilo.

Ostala sem doma.
Brez prihodkov.
Z vsemi stroški.

Takrat me je prijateljica skoraj prisilila:

“Daj to na spletno stran.
Že zdaj je dovolj dobro.”

Jaz pa sem bila prepričana:
da ni.
Da še ni čas.
Da moram še malo počakati.

Objavila sem.

Naslednji dan je zazvonil telefon.

Na drugi strani je bil moj prijatelj.
Moja nekdanja stranka iz zdravilstva.

Covid ga je spravil na kolena.

Rekel je samo:

“Zanima me to, kar imaš na strani.”

In v meni se je nekaj premaknilo.

Kot da je življenje samo reklo:

ZDAJ.

---------------------------------

Po letih zdravilskega dela mi je postalo jasno … ne iz knjig, ampak iz življenja.

Ljudje večino časa ne živimo iz zavestne odločitve, ampak iz naučenih vzorcev … iz otroštva, okolja in odnosov.

Razumevanje ni dovolj.

Lahko nekaj razumemo.
Se strinjamo.
Čutimo, da je res.

Naslednji dan pa živimo enako …

Ne zato, ker ne bi hoteli drugače,
ampak ker podzavest in živčni sistem izbereta tisto, kar je domače.

Kar je znano.

Kar je … čeprav boleče … varno.

To sem videla znova in znova.

In to sem spoznala tudi pri sebi.

Danes mi je najpomembnejše eno:

Da se razbije mit,
da en sam aha moment reši življenje.

Ne reši.

Življenje se spremeni,
ko začnemo to, kar razumemo,
tudi živeti.

Vsak dan.
Vztrajno.

Zato v svojem delu ne iščem hitrih odgovorov.

Prevajam uvide v konkretne situacije.
Gradim most med notranjim svetom in realnim življenjem.

In dajem poudarek procesu …
ne skoku čez prepad.

Zato danes sedim nasproti oseb,
ki že vedo.

Vedo, kaj jim ne ustreza.
Vedo, kaj bi morale spremeniti.
Vedo, da nekje znotraj že imajo odgovore.

In vedo, da samo vedeti …

ni dovolj ✨