Tu si zato, da jahaš svojega konja in ne, da vlečeš tuje osle - nadaljevanje
|
Leta sem mislila, da sem edina. Da je ta občutek, da vlečeš tuje osle, pa svojega konja sploh ne poznaš - nekako moj. Kdaj pa kdaj sem srečala sorodno dušo. Rekli sva kakšno besedo o utrujenosti, pa o tem kako drugi znajo poskrbeti za svojo rit ipd. Pa sva šli naprej. Potem sem pred 14 dnevi objavila objavo o konju in oslih. (Če zdaj bereš in si misliš: "Polona, imaš morda farmo?" - ne, nimam. Živali so tukaj čisto metaforično, obljubim. Kako sem sploh prišla do konjev in oslov, si lahko prebereš tukaj) In sporočila so začela prihajati. Vzgojiteljica. Specialna pedagoginja. Diplomirana medicinska sestra. In potem sem dojela. Nas ni malo. Samo dolgo smo mislile, da smo same. Tiste, ki smo se naučile skrbeti za druge, smo se nekje po poti odvadile skrbeti za sebe. Ne iz malomarnosti, ampak iz navade. Pa malo še iz tistega skritega prepričanja, ki ga nihče ne pove naglas: da je skrb zase luksuz, ne nuja. In potem pride dan, ko je telo utrujeno, glava težka in srce ne vidi smisla. In takrat je čas za resničen vpogled kaj je moj konj in kdo so tuji osli. "Zdej pa dost", hočem svojega konja Če to odmeva v tvoji glavi, je zdaj čas, da se pridružiš programu Notranja resnica - zdravje. To je program, kjer: Hočem brezplačnih 30 minut do svoje resnice Če termina ne vidiš, mi piši na Srčen 💜 pozdrav, |