Tjaša
V zadnjih letih so se mi dogajale stvari, ki so moje življenje postavile na glavo. Neštetokrat sem se vprašala: "Koliko še zmorem? Kolikšno težo še lahko nosim?" A storila nisem nič. In tako sem nekega dne prišla do konca. Teža je bila prevelika, nisem več zmogla. Obležala sem – depresivna, brez volje, brez energije, brez vsega. Moja diagnoza: izgorelost. Obiski zdravnika, bolniška, napotnica za psihoterapijo… Vse se je odvijalo tako hitro, jaz pa sem kot robot tekala od enega do drugega in si želela samo miru.
Takrat sem poklicala Polono. Po pogovoru z njo sem se takoj počutila bolje. Ko sem prvič poslušala duhovo sporočilo, nisem mogla ali pa hotela verjeti vsebini. Priznam – po prvem poslušanju se nisem strinjala z vsebino sporočil, a so me prisilila, da sem se poglobila vase, v svojo preteklost in vse skupaj je začelo dobivati smisel.
Ko sva s Polono naredili še evalvacijo sporočil, so se mi končno odprle oči in odločila sem se za nadaljevanje. Imeli sva še šest srečanj in prav vsaka minuta najinih pogovorov je v mene vračala mir. Počasi sem začela razumeti kaj me uničuje in po njenih napotkih sem začela spreminjati svoje vedenjske vzorce. Na vsakem srečanju sem dobila nove usmeritve, ki sem jih poskušala čim bolj upoštevati. Na začetku je bilo zelo težko, a na srečo nisem obupala in trud je obrodil sadove. Svet je postjal lepši, volja do življenja se mi je počasi začela vračati.
Tudi terapevtki v bolnici Begunje sem predstavila Polonin program in povedala mi je, da ta program sledi enakim ciljem in smernicam kot program, ki naj bi ga obiskovala v Begunjah. Z eno veliko razliko. Polona mi je pomagala takoj, v Begunjah pa sem dobila datum čez eno leto.
Kako malo je treba, da se ti življenje vrne veselje. Potrebuješ le nekoga, ki ti odpre oči in te prepriča, da se zazreš vase, v svojo notranjost, v svojo dušo, kajti tam se skriva kažipot tvojega življenja. Zaradi preobilice vsega ga včasih ne vidiš, a Polona ti na svoj prijazen način pove, da je vedno tam, samo upoštevati ga moraš.
Tjaša